Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, 1354 Horjul

Kuželjske stene

27. april 2012

Tokrat nas je 41 udeležencev vodil Primož odkrivat značilnosti narave na področju Kuželjske stene.

Za cel avtobus nas je bilo, ki nas je pripeljal dokler se je dalo.
Primož je povedal nekaj uvodnih besed o tem področju.
Nekje se zgodi, da je kdaj tudi nekaj prvič, tokrat je avtobus s katerim smo se pripeljali sploh prvič pripeljal v vasico Planina nad Kolpo, kjer je bilo naše izhodišče.
Planina in Planinska stena.
Višino kar pridno pridobivamo, Dominik in Rebeka pa sta že osvojila vrh.
Franci si na poti ogleda zanimive objekte.
Primož razlaga o kukavicah – orhidejah, mi pa pridno poslušamo.
Tudi narcise nas pozdravijo.
Sveže razrita zemlja, delo štirinožca.
Primož nas poduči, da v tem okolju domuje raznolika divjad.
V luži je Primož takoj našel pupka in starejšo medvedovo stopinjo.
Informacijska tabla ob poti.
Očitno so pripovedi o teh krajih zanimivi, saj se nikamor ne mudi.
Neokrnjena narava.
Na vrhu smo lepo pospravljali dobrote iz svojih ruzakov.
Tudi štampiljka je bila.
Vrh stene je prepaden proti Kolpi.
Klepet.
Primož nad vasjo Kuželj.
Preveč na rob ni pametno hoditi.
Še dobro, da je na vrhu veliko prostora.
Sonce še ni prevroče, zato se nikamor ne mudi.
Za dober posnetek se vedno kaj najde.
Tudi počitka je enkrat konec in treba bo v dolino.
Mobilna pisarna je imela uradne ure, tudi pisalna miza se je našla.
Tu menda domujejo orli.
Pogled na vas Kuželj ter Kolpo.
Po dolini.
Pogled proti SZ (Mož, Cerk, Borič).
Dolgo ga je iskal, naposled ga je našel. Modrasa.
Pustil se mu je ujeti.
Kuželj in Kuželj, vmes je pa Kolpa za mejo.
Ne moremo se izgubiti, saj je za pohodnike poskrbljeno.
KS Okno
Okno, pa ne Otliško.
Navzdol gre hitreje.
Medvedova stopinja.
Tale medvedova stopinja je bila malce bolj sveža, bila je na prvi tretjini poti med K Ograja in K Potok
Med spustom nam postaja vse bolj vroče...
...saj sonce neusmiljeno žge.
Na žalost na tem delu ni bilo poštene sence.
Ob prihodu na travnik smo zaslutili, da bo hoje kmalu dovolj.
In res se kmalu pokaže Kolpa.
Za pit ravno ni, za noge namočit je pa kot nalašč.
Tle po sredi je nekje meja, sam mislim, da jo počas odnaša.
Če že kdo pade v vodo, potem je to zagotovo Rebeka. "Ima kdo rezerva gatke za posodit?"
V senci drevesa čakamo na prevoz.
Med vožnjo se nam osvojeni cilj pokaže v vsej svoji lepoti.
Še pogled na steno iz Laz.
Nam se pa nikamor ne mudi.
Tudi postanek je bil, da smo se odžejali pred nadaljevanjem poti.
Naša pot v dolžini 8400 m je imela 610 m vzpona in 730 m spusta.
Domov Navzgor