Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, 1354 Horjul

Tabor 2012 - Lom pod Storžičem

22. - 26. junij 2012
Pred tremi leti smo se menili, da se še vrnemo k Marici in Franciju, pa smo se v petek popoldne, ko so otroci v šoli dobili spričevala, zapeljali na Grahovše, kjer smo postavili šotore. Seveda smo pri postavljanju sodelovali vsi.
Kot običajno je bila žar ponudba za prvo večerjo.
Roman je glede na predhodne izkušnje že pripravil sušilnico, na njegovi majici pa smo si lahko ogledali utrinke izpred treh let.
To je priloga k žar ponudbi.
Otroci so si takoj našli svoje razvedrilo.
Malo se bomo oddahnili.
Vsak je nekaj počel, pa je bila večerja kmalu nared.
Naslednji dan zjutraj se je prva skupina odpravila na Storžič, druga pa je z otroci krenila proti planini Konjščica.
Posebej za Pio pripravljen počivalnik.
Kar naenkrat nas je dohitel vlak.
Ku ku!
Tole bomo podrli in odnesli s seboj za večerni kres.
Iz gozda na travnik, kjer smo pohodili nekaj rožic, vendar ni šlo drugače.
Razgledi so se nam odprli.
Pogled proti Dobrči.
Ta pa muli sosedovo travo. Če je pa boljša, pa še več jo je.
Smerokazi nas usmerijo, ja le kam, navzgor seveda. Rebeka pa trmasto vleče za seboj material za večerni kres.
Mrzla tekoča voda je najnajboljša, za ta žejne je bil še kozarec na razpolago.
Ko smo odšli, je še Liska pristopila in se vode je napila.
Prečkali smo plaz, ki se je sprožil pred leti.
Na Spodnji Konjščici smo si oddahnili in poklepetali z oskrbnikom Jožetom Valenčičem, ki v prostem času tudi slika.
Gob je bilo polno, tudi umetnih.
Razglednica Spodnja Konjščica.
Nekaj oskrbnikovih slik.
Tukaj bomo jedli žgance, če jih slučajno v taboru ne bo.
Od nekod se je pojavil gozdni mož in strašil otroke.
Po oddihu krenemo proti Zgornji Konjščici.
Zmotili smo jih pri opoldanskem počitku.
Tik pred vrhom Bele peči je steza speljana med dvema smrekama, levo in desno je namreč električni pastir. Danes je še šlo skozi, čez nekaj let pa...
Bela peč nam je nudila nekaj meglenega razgleda proti dolini.
Bela peč in planinci PD Horjul.
"Še dobro, da imam dolge noge."
Prišli smo na cesto, ki pelje na planino Javornik. Sedaj pa v glavnem samo še navzdol.
Zaradi krhkega terena se teren nenehno preoblikuje.
"Saj bi hodili, pa nam noge kar same klecnejo, tako da je sedenje neizbežno."
"Ti me boš pa štuparamo nesel!"
Ni kaj, še nekaj hoje nas čaka.
Pogled nazaj na Belo peč.
Usekali smo bližnjico mimo Rekarja.
Pri Rekarju smo morali kar skozi ogrado, kjer se pase divjad.
Gospodar nam ponudi malico, vendar nas bolj privlači naša v taboru.
Letos nam je manjkala kuharica, zato s prihodom v tabor takoj poprimemo za delo, da je kotel prej pripravljen.
Ni hujšega, kot če te nekdo moti pri počitku.
"Slučajno" ima Katja rojstni dan. Vse najboljše pa hvala za tortico.
Za nekaj ur nas obiščeta Janez in Irena in tarok je bil takoj na mizi.
Bobi že razlaga turo za naslednji dan.
Tudi bližnje nogometno igrišče smo si izposodili. Nima sedišč za deset tisoč gledalcev, je pa vsekakor bolje vzdrževan kot Plečnikov za Bežigradom.
Za večerjo bodo tradicionalno omleti. Roman je pospešil pripravo mase.
In že so na krožniku velike skrivnosti malih kuharskih mojstrov.
Niko je imel svoje zapornike. Najbrž jim ni hudega, ker so vsi nasmejani.
"Paznik je odšel, dajmo nekaj ušpičit!"
Malo smo pospravili naokoli in že smo imeli dodatno luč.
Spet je jutro in na vrsti je Stegovnik.
Erazmu so nekateri kar malo fovš.
Dokler se vsi vidimo, ni panike če smo malo raztegnjeni.
Naraven podhod, ki pa ni bil edini.
Za hip se je prikazal, ta Stegovnik. Zadaj se vidi Košutnikov turn, naš cilj v juliju.
Čeprav se kar malo vleče, je pot vseskozi raznolika.
Bobi kontrolira, če smo vsi.
Pot gre v to luknjo.
Še dobro, da so zajle in klini.
Varnost je na prvem mestu, tudi če je samo nekaj metrov plezarije.
Prvega je lesena lestev zdržala, zato smo korajžno šli za njim.
Če je prenesla ta najtežjega, bo tale lojtrca držala tudi mene.
In pridemo na drugo stran skozi ozek prehod.
"Tole bi bil zame mačji kašelj, če me Niko ne bi nazaj vlekel, pa še hitreje bi šlo."
Počasi smo vsi prikukali na plano.
Za štrik se mora vedno najti prostor v ruzaku.
Vsi smo zbrani, sedaj pa nadaljujmo.
Če smo prej hodili bolj po ravnem, se sedaj steza postavi pokonci.
Otroci so žejni.
Še nekaj metrov po tem grebenu...
...pa čeprav po vseh štirih.
Pravi vrh je šele tam nekje.
Stegovnik je raztegnjen, zato mu tako ime.
Še nekaj previdnih korakov pa smo na vrhu.
Tukaj so ležalniki brezplačno.
Vrh Storžiča se skriva v megli.
Najprej je potrebno poskrbeti za najmlajše.
Na vrsti je praznenje ruzakov.
Še štampiljka pa bo.
Spust na drugo stran je že v začetku zahteven zaradi nevarnosti zdrsa na sami stezi.
"Tu skozi pa že zmorem!"
Nadaljevanje poti naj bi bila menda lažja varianta, vendar ne kaže ravno najbolje.
Ta podrtija je stara že vsaj nekaj let. Tisti, ki skrbijo za to pot, bi morali malo prisopihati sem gor.
Če ne gre čez, je treba spodaj.
"Upam, da je podrtija za nami."
Ta si je našla korenine v starem štoru.
Po melišču navzgor, da pridemo čez preval na drugo stran in na stezo, ki gre skozi okno.
Utrujeni, a zadovoljni.
Tudi to se najde.
Končno prispemo do zavetišča GRS, kjer takoj zvrnemo kozla.
Nekateri so naredili še dodatno pot čez Javornik, za druge pa je bila dovolj osvežitev pri zavetišču GRS.
Tokrat vrh Storžiča ni bil v megli.
S prihodom v tabor so se aktivnosti nadaljevale.
"Ati, kam ga stresemo?"
Vrv za sušenje ostaja prazna, vreče za ločeno zbiranje odpadkov pa se hitro polnijo (najbolj polna je vreča s pločevinkami...). Vrečo z bio odpadki pa nam praznijo miši.
Predzadnji dan so nekateri že odšli, zato en šotor kar pospravimo.
Zadnji dan se odpravimo na Kofce. Pri Matizovcu začnemo in svet se kar hitro postavi pokonci, ampak teh dobrih 400 m bomo premagali, kot bi mignil.
Ne verjamete? Kofce so že pred nami.
Tale klop bo ravno dovolj velika za nas.
Štruklji na več načinov.
Tam gor je megla skrivala greben Košute.
Poleg rekreacijskih pripomočkov so tukaj tudi koze, da ne omenjamo goveje živine in oslov (in to čisto pravih).
V taboru sledi presenečenje za otroke. Joži je otrokom razdelila lepe voščilnice, ki jih bodo ob kakšni priložnosti lahko uporabili.
Zadnji dan popoldne se pojavi nekaj ploh. Če je treba vodo dovažati, potem tudi deževnica pride prav. Iz oblakov na šotor, s šotora v šajtrgo, pa avtomatsko naprej v kanto. Inovacije kot v risankah A JE TO?
Bobi izkoristi deževno urico za učenje izdelovanja raznih vozlov.
Najnovejši model pomivalnega stroja.
Še pospravimo in posušimo šotore, pa hajdi domov.
Še slike od Romana L.: Turo na Kofce smo začeli pri kmetiji Matizovec.
Pot se prične hitro vzpenjati navzgor.
Pot preide najprej v kolovoz in nato v cesto.
Naš cilj planina Kofce se že vidi.
Pa poglejmo kaj bi se dalo dobrega pomalcat.
Planina slovi po štrukljih in treba je probati vse okuse.
Okoli koče se pase veliko različnih živali.
Pohitimo nazaj, da nas ne ujame dež.
Še slike, ki so nastale na dan, ko je prva skupina osvojila Storžič: Tabor smo zapustili pred drugo skupino.
Storžič še ne objema megla.
Cesta nas vodi proti Domu pod Storžičem.
Ko smo prispeli do doma, je bil ravno pravi čas za kavo in čaj.
Po počitku je bilo potrebno pohiteti naprej.
Bela peč je bila cilj druge skupine.
Pot se vseskozi strmo vzpenja.
Še malo in bomo na grebenu.
Na grebenu smo si malo oddahnili.
Stegovnik je bil naš skupni cilj naslednjega dne.
Pot smo nadaljevali po grebenu.
Razgled z grebena je nekoliko ovirala megla.
Kmalu bomo na vrhu.
Cela skupina je srečno prispela na vrh.
Privoščili smo si malo počitka.
Še zadnji pogled proti vrhu.
Pot navzdol je bila lažja.
Šli smo tudi mimo spomenika planincev blizu doma.
Ob povratku je bil že čas, da preberemo kakšno knjigo.
V tabor smo prišli skupaj z drugo skupino.
Tudi najmočnejši včasih omagajo. Le kaj pravkar sanja; morda vzpon na pravkar osvojeni Storžič, mogoče to, kako s samokolnico prevaža otroke ali pa preprosto sanja priprave na tabor za drugo leto. Da, to bo to.
Domov Navzgor