Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, 1354 Horjul

Bukov in Valterski vrh

18. november 2012
Bukov vrh poznamo, za Valterski vrh smo slišali, ampak kaj in kje bi bil Sovpat, to je bilo pa težje vprašanje, ki ga je danes
Brzice potoka Sovpat, ob njem pa gozdna pot in če je kdo malo bolj podrobno opazoval okolico, je mogoče videl celo ostanke markacij.
Tule so morali ta hitri počakat.
Janez je že našel objekt za raziskave. Pri nekdanji domačiji pri Grapušu smo se pričeli vzpenjati.
Po malce nerodnem zaključku steze smo prišli iz gozda, kjer na drugi strani najprej opazimo Pasjo ravan in kmetijo pri Dolincu.
Drugič moramo vzeti s seboj vsaj eno rovnico.
Moramo si ogledat, kam smo prišli (Bukov vrh, 832m).
Bukov vrh nas že čaka.
Blegoš je imel celo nekaj sonca.
Lubnik in megla v Poljanski dolini.
Valterski vrh
Te smo pa zmotili.
To verigo smo pa v začetku leta opazovali pod malo drugačnim kotom iz Javorča.
Malo se moramo oddahniti, saj je še dovolj časa.
Košir, Zanimiva je letnica v desnem zgornjem kotu.
Naša pot se nadaljuje, najprej po asfaltu...
...potem pa na vrh Črnega vrha in na Pasjo ravan.
Kar naenkrat so naprej 3 gozdne vlake; izkušnje iz prejšnjih izletov nas učijo, da je bolje počakati tistega, ki si je to varianti izmislil.
Na levi se je videl še Porezen.
Konec Črnega vrha in tu je vznožje Pasje ravni.
Pred nami je še zadnji vzpon na današnjo najvišjo točko (Pasja ravan, 1029m).
Tu smo se dobili s Francijem, ki je šel peš iz Vrzdenca.
Po obljubah tistih, ki vreme naročajo, smo bili na jugu Slovenije in to nekje proti večeru, v resnici pa še vedno na Pasji ravni.
Še razprava o vzroku, zakaj so znižali Pasjo ravan.
Na tablicah piše, katero društvo je skrbnik poti. Kljub več opombam je za Ločane stanje zadovoljivo.
Čeprav nič posebnega, je treba pri spustu kar dobro paziti.
Tale Triglav je pa malce preveč kosmat.
Mi na Bukov vrh, za tukajšnje domačine pa je bila današnji cilj naša Korena.
Za tiste, ki ne ved: po tem kolovozu se pride iz Bukovega vrha, potem pa je treba preiti preko jase v ozadju na kolovoz, ki je na njenem vrhu.
Manjka le jasno nebo, da bi se pred nami bohotili Julijci.
To je pa čisto zares zadnji vzpon.
Naša skupina.
V ozadju je Pasja ravan.
Pričenjamo se spuščati na Hotovljo.
Če je prvega zdržal most na začetku koroške poti, bo tudi ostale.
Tu smo zavili desno.
Pot nas vodi na Visoko.
Grobnica, kjer je pokopan Ivan Tavčar.
Naravno pomlajanje št. 5 se da najti višje v gozdu.
Dvorec Visoko (Ivan Tavčar).
Še malo pa končamo svojo pot.
Tu je znana kovačija.
Sedaj pa ni več daleč do avtov.
17 km približno je bilo naše poti.
Domov Navzgor