Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, 1354 Horjul

Visoki Kanin, Prestreljenik in Rombon

16. in 17. julij
Predstavitev slik poteka v več delih, saj smo se udeleženci razdelili na dve skupini in hodili po različnih področjih.
Po prečenju melišč smo prišli do bolj zahtevnega dela poti.
Megleno jutro na grebenu Visokega Kanina.
V megli na Visokem Kaninu.
Nadaljevanje po Visoki Rezijanski poti na Mali Kanin.
Na Malem Kaninu se je končno prikazalo sonce.
Greben po katerem poteka pot proti Črnemu Voglu.
Spust z Malega Kanina.
Pogled dolino, ki se izteka v Rezijo.
Lažje plezanje po grebenu.
Stezosledec Franci.
Vidim te!
Kaninski podi
Greben postane ozek in izpostavljen.
Pogled na Italijansko stran.
Zadovoljstvo na obrazih.
Kaninski podi, v ozadju Dom Petra Skalarja.
Vzpon na Črni Vogel.
Kdo si upa višje?
Še dobro da je zopet megla, da ni vrtoglavice.
Vrh Laške Planje.
Skozi luknjo v oblakih zagledamo Rezijo.
Sestop po markiranem “brezpotju”.
Škraplje, preko katerih poteka markirana pot.
Kdo bo prvi pri koči, Franci ali Damjan? Franci!
Pogled na del grebena, po katerem poteka Visoka Rezijanska pot.
Končno koča.
Drugi del slik prikazuje drugo skupino planincev, ki je začela s pohodom šele v drugi polovici dneva. V koči pa se je pridružila prvi skupini.Pri spodnji postaji žičnice na Kanin smo parkirali svoje jeklene konje.
Če smo se tako daleč pripeljali, se boma pa še malo (z žičnico).
Od zgornje postaje žičnice se odpravimo proti sedlu in nato na Prestreljenik.
Na vrhu Prestreljenika – 2499m.
Sestop
Ob vznožju Prestreljenika se odpravimo na njegovo levo stran, proti oknu.
»...hudič pa je zdirjal čez hribe, kolikor so ga nesle noge. A Kanin je bil previsok. Treščil je vanj z vso silo in skozenj naredil veliko luknjo...«
Nekateri se hitro povzpnemo do okna na nadmorski višini 2391m.
Bobi najde vpisno knjigo in nas takoj zabeleži.
Pot nadaljujemo po razgibanem terenu proti koči.
Pogled nazaj proti Prestreljeniku.
Kaj kmalu zagledamo naš prostor za počitek.
Prva ekipa si je že rezervirala sobe.
Pogled na kočo iz bližnje špice z imenom Konjc.
Pod nami je Bovec.
Kanin je pa v megli.
Tudi s Konjca je spust težavnejši od vzpona.
V koči čakamo na večer.
Malo smo zaskrbljeni glede jutrišnjega vremena, kajti pravkar nas je prešla ploha sodre in dežja.
V predsobi smo pošlihtali našo obutev. Do jutra se je preluftalo, po tleh bo pa snažilka počistila.
Zdravilstvo s koprivami na kitajski način.
Časa je še dovolj za družabne igre.
Nad Bovcem je vzšla polna luna.
Prvi jutranji žarki so osvetlili našo kočo.
Začetek je bil obetaven.
Tudi Konjc se je nastavljal soncu
Naš cilj Kanin pa je bil zavit v meglo.
Tudi Bobi je šel pogledat, kako kaže z vremenom.
Jutranji obiskovalci pred kočo.
Hoja po Kaninskih podih mimo številnih špranj, brezen in lukenj.
Vsake toliko se megla razkadi za dober posnetek.
Hoja preko številnih melišč ni bila zahtevna.
To je pa pričetek druge zgodbe. Kdor ima čelado, naj si jo povezne na glavo.
Če se je do tukaj hodilo z rokami v žepu, je sedaj čas, da se jih uporabi.
Ko se megla razkadi, pogledamo malo naokoli.
Nekaj zahtevnih delov poti je zavarovanih z jeklenicami.
Ko mislimo da smo že na vrhu, se za njim pokaže naslednji.
Končno vrh Veliki Kanin.
Tudi pri spustu je potrebna previdnost. Ob izstopu iz stene si vsi malo oddahnemo.
Še enkrat pogledamo nazaj, kje smo plezali.
Pot nas nato vodi nazaj, proti žičnici.
Nekajkrat moramo prečiti po ostankih snega.
In že se prikaže zaključna točka.
Ko so stopinje izklesane, Bobi pomaga pri sestopanju.
Iz tistega kota smo prišli.
Še spust v dolino pa smo zmagal.
Po zmagi pa kopanje v Rabeljskem jezeru.
»Tako je mrzla, da mi je vse skup potegnil!«
Treba se je oblečt
Le kdo se je zaklenil na WC, da ni mogel ven.
Na vrhu vrha Konjc
Laška Planja se je razkrila le za hip in se potem spet zakrila z meglo.
Roman že navsezgodaj proučuje Kaninske pode.
»A smo vsi? No, pa pojdimo osvojit Kanin.«
Če hočeš uporabiti samosprožilec, potem je pa takole.
Predaja štafete
Še nekaj korakov, pa bomo na varnem.
Roman pripravlja stopinje za lažji prehod snega, saj bi lahko kdo ob morebitnem zdrsu končal spodaj med skalami.
Nedeljsko opoldne na postaji D – zgornja postaja žičnice. Pravo mravljišče.
Tretji del slik pa prikazuje skupino planincev, ki se je odpravila proti Rombonu. Na pot smo se odpravili še v temi …
Na D postaji Kaninske gondole se že dani.
Greben od Velikega Stadorja do Prestreljenika je že v soncu.
Naš cilj – Rombon – se že vidi.
Zajtrk
Steza se brez večjih vzponov ali spustov vije proti Veliki Črnelski Špici.
Velika Črnelska Špica.
Meglice
Studenček, ki se nahaja v bližini steze, ki se pod Veliko Črnelsko Špico odcepi proti planini Goričica.
Pogled na že prehojeno pot.
Megla nam zakriva pogled v Možnico.
Megleni zastor se odpre in prikaže se Možnica.
Pogled na greben, ki poteka od Velike Črnelske Špice proti Lopi.
Počitek
Dolina Soče
Čuklja
Roman:”Ali je vrh Rombona že blizu?”
Na vrhu Rombona.
Bovec
Ob stezi, ki se vije po pobočju Rombona v smeri Kluž, …
… ne manjka ostankov iz 1. sv. vojne.
Del mulatjere je še vedno vzorno tlakovan.
Sovinjak ali Svinjak?
Dolina Bavščice, Bavški Grintavec se skriva v oblakih.
Hermanova utrdba.
Trdnjava Bovške Kluže.
Vhod v tunel, ki je osvetljen.
Ponovno v dolini.
Domov Navzgor