Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, 1354 Horjul

Kočevski pragozd

27. april 2013
Naš vsakoletni tradicionalni izlet v okviru odseka za varstvo narave nas je privedel na območje Kočevja. Primož in Darko sta pripravila natrpan urnik, saj se je ves čas nekaj dogajalo. Ogledali smo si Željnske jame in spodmole, zavili v osrčje Roga, kjer smo se z mislimi vrnili v čas po
Za začetek smo se ob Kočevskem jezeru nadihali svežega zraka.
V ozadju je že zadišalo po prvi jutranji kavici.
Sledil je kratek sprehod do prve zanimive stvari.
Zbrali smo se ob vhodu v Željnske jame pri informacijskih tablah.
Da pridemo do jam, je potrebno pod prvi most.
Te jame je izdelalo največje gradbeno podjetje na svetu. Imenuje se "Mati narava" in je eno redkih, ki še ni v stečaju in tudi nikoli ne bo.
Čez nekaj časa se oči privadijo na temo v jamah, na drugi strani pridemo ven in gremo v naslednjo.
Nikotova kepa snega bo najbrž končala v skali nad glavami pohodnikov pred njim, Darko pa slika v dokaz, da to ne bo res.
Gremo zbudit jamskega človeka.
Na nekaterih mestih so jame z vrha preluknjane, da je v njih naravna razsvetljava.
Strešno okno
"Kar pogumno naprej, saj držim strop!"
"Jaz te pa gledam od zgoraj!"
Prišli so iz jame, vendar niso jamski otroci.
"Še dobro, da imam vrečko s seboj!"
"Ko bodo šle gospe tod mimo, jim bom vse vrečke pregledala!"
Irena čaka, da bodo pognali tekoče stopnice.
"Ihaaaaa!"
Primoža zanima predvsem živalski svet.
Pot nas zanese tudi v Rog k množičnim grobiščem.
Ena od jam, v katerih so ostanki povojnih pobojev.
Kdo je rekel, da se otrok ne sme tepsti!
Jaz pa lepo cvetim in nemo opazujem.
Svoje čase verjetno pomemben objekt, sedaj pa samo še kup ruševin. Področje na Rogu, kjer so se nekoč preživljali s predelavo lesa.
Kaj vse se je tu dogajalo globoko pod snegom.
Na področje Ravhenavskega gozda nas vodijo zanimive markacije.
Ob informacijski tabli nam Primož pripoveduje o pragozdu in njenih prebivalcih.
Markacisti rabijo tu samo barvo in čopič, ostalo orodje pustijo doma.
Talno gretje dela svoje.
Živo na mrtvem.
Naša kolona se počasi pomika po stezici.
Prišli smo dovolj daleč, v sam pragozd ne gremo.
Iz odmrlih vej lahko izdelaš razno uporabno orodje, naprimer takole puško.
Trohneča debla dreves služijo za domovanje številnim žuželkam.
"Naj te objamem, draga moja Jelka!"
"On je ne more, mi jo pa z lahkoto."
Malokdo od nas se lahko pohvali, da je v Kočevskem Rogu videl medveda. Janez ga je prvi zagledal, in to mladiča belega medveda. Še dobro, da njene mame ni bilo v bližini.
"Zanimivo drevo. Kar slikal ga bom. Samo vklopim aparat, pogledam skozi, malo izostrim in pozumiram..." Medtem je drevo že izumrlo.
Naravne prepreke, ki poskrbijo za raztegovanje naših okončin.
"Pridi sem in potipaj, kako je mehak!" "Pridi ti sem, da vidiš kako je ta trd!"
Pod lubjem se skriva marsikaj.
Ob prihodu na področje Baze 20 nas pričaka vodič.
Po opravljenih "carinskih" formalnostih nam vodič osvežuje in polni spomin s podatki, ki segajo v čas druge svetovne vojne.
Tudi za utrujene noge je poskrbljeno, saj je do prvih barak kar nekaj hoje.
Skozi mlado zelenje po prijetni potki.
"Tako jih bom ustrašil, ko pridejo mimo, da se bodo v hlače pokakali!"
Danes se vojska po svetu hvali z nevidnimi letali, naši pa so že pred sedemdesetimi leti znali izdelati nevidne barake.
Učenci pridno prisluhnejo, da ne zamudijo kakšnega podatka.
Notranjost ene od barak, v katerih so delali in prebivali takratni veljaki.
Zaradi rednega in dobrega vzdrževanja so barake ohranjene. Vsaj zaenkrat.
Domov Navzgor