Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, p.p.4, 1354 Horjul

Mala in Velika Paklenica

26. - 30. junij
Nacionalni park Paklenica se nahaja v južnem delu Velebita, v bližini Zadra.
V parku je veliko planinskih poti in po eni smo se odpravili do planinskega doma.
Spotoma splezamo na prvo primerno skalo, ki je nekoliko večja od nas.
Malo počitka med potjo.
Skupinska pred domom, ki je kar 480 m nad morjem.
Ena lepših poti je v Malo Paklenico in nato po grebenu do Velike Paklenice. V začetnem delu je potrebno čez urejeno suho strugo.
Pot večino časa pelje po strugi, zato je zaradi velikih skal ponekod težko prehodna.
Pot je celo vklesana v steno, ker večje skale preprečujejo normalen prehod po strugi.
Pogled nazaj
Niko budno pazi, da vsi varno plezamo čez naravne prepreke.
Tudi po vseh štirih je treba.
Pino najde jamo in jo gre raziskovat.
V jami si lahko postrežeš s tekočo vodo - kapnico.
Balvanov ni in ni konca.
Ponekod je potrebna previdnost in Matejeva pomoč.
Če je bila v strugi voda, so jo včasih preko teh jeklenih vrvi prečkali.
Iz Male Paklenice pridemo na greben, kjer nas smerokazi usmerijo proti Veliki Paklenici.
Po tej stezi hitreje napredujemo. Še dobro, da sonce ne pripeka premočno.
Na vrsti je malo malice...
...in počitek.
Kuščar pa vse to opazuje.
Nadaljujemo in pred nami se pojavi Anića kuk.
Pogled nazaj na Velebit.
Anića kuk.
Ostre skale zahtevajo previdnost pri plezanju.
Ženski kvartet se ne da.
Pod nami je Velika Paklenica.
Z vrha se kažejo lepi razgledi.
Naša plaža v popoldanskem času. Nekje med hišami pa je naš tabor.
Pogled na južni del Velebita ter na Vaganski vrh.
Starigrad
"Reci siiiir!"
Spust je še zahtevnejši od vzpona. No, tukaj je ravno počitek.
Ob večerih se je v taboru dogajalo marsikaj.
Zanimiva tura je tudi naslednja: skozi Tomiće in Ramiće v Veliko Paklenico.
Po asfaltu še kar gre.
Sodobno pokopališče, kjer si že lahko rezerviraš parcelo s pogledom na morje. Mogoče imajo celo internet.
Pot se začne počasi vzpenjati...
...in steza je urejena (vsaj v spodnjem delu) kljub velikim skalam.
Počitek pod Vitrenikom poleg starih grobov.
Tomići, kjer že nekaj časa ni žive duše.
Lepo urejeni smerokazi.
Poslastica z drevesa - murva.
Sladki sadeži.
Sedaj pa naprej, pred nami je še kar nekaj hoje.
Med potjo nas opazujejo razna bitja: Je to želva?
Japonček?
Dinozaver?
Počitek se prileže, če je senca. Pa še nikamor se ne mudi, ker nas danes avtobus ne čaka.
Malo počakajmo, da se spet združimo.
V prejšnjega sem se zaletel, tega sem pa pravočasno zagledal in se ga izognil.
Proteini se konzumirajo.
Sfinga?
Spustimo se v Veliko Paklenico ter se pripravimo na plezanje.
Naša prva pogumneža sta že v steni.
Tudi Katja lepo napreduje.
Saša se že spušča.
Ko se zmrači, Janez spregovori: "Danes bomo imeli prvi tradicionalni literarni večer. Obujali bomo spomine na vse dosedanje tabore." Še dobro, da je imel tajnico, ki je vse natipkala.
Bilo je zanimivo, nasmejali smo se do solz.
Proti jutru me prebudi kraval okoli šotora. Povzročali sta ga ti dve veverici, ki sta se lovili okoli drevesa.
Odpravili smo se na ogled jame Manita peć.
Vhod v jamo je nekje tam zgoraj v steni.
Pogled navzdol v kanjon Paklenice.
Lepo speljana steza.
Pridemo na cilj, še prej pa počitek na razgledišču.
Vodnik jame pravi, da nas je premalo in je treba malo počakat.
Ko vodnika prepričamo, da za nami ne bo nikogar, si le premislita in nas popeljeta v jamo.
V jami je nekaj zanimivih kapnikov in ostalih tvorb. Slikanje s flešem je prepovedano, ampak sodobni aparati ga itak ne rabijo.
Našli smo še enega našega v skalah: Sandi kot spiderman.
Še skok na "vidikovac", kakor oni rečejo razgledišču.
Pogled z vidikovca.
Andrej je poskrbel za enolončnico, ki je ob prihodu v tabor zelo prijala.
Mlajši pa imajo svojo zabavo.
Skoraj so ga pretrgali.
Spet palačinke. Deset različnih premazov, pa še niso vedeli, katerega bi.
Za 150 palačink sem porabil 28 jajc. Naslednjič bo treba na štiri ponve.
Vse palačinke so šle v promet. Na mojo srečo je zmanjkalo jajc, drugače bi moral še spečt.
Zaključek dneva ter priprava plana za naslednji dan.
"Jaz grem v tri!" Punce obvladajo tarok.
Pred prvo lažjo turo na Veliki Vitrenik.
Naš cilj.
Za začetek smo spoznavali kraj.
Našli smo vstop v graben, po katerem smo se pričeli vzpenjati.
Pot gre mimo starega grobišča.
Spodaj nekje sta kampa, kjer imamo začasno bivališče.
Uživamo v lepem razgledu.
Nekje v šari smo zgrešili pot na Mali Vitrenik.
Povratek po cesti pa tudi kakšna bližnjica se najde.
Tale senca in vlaka sta najbolj dobrodošli. Vetra ni bilo več, je bilo pa zato vroče.
Popoldne na ogledni turi za prihodnji dan.
Tu imajo pa čebele skrite.
Naslednji dan smo prišli skupaj s skupino, ki je šla v kočo budit oskrbnika.
Ti so tudi prišli iz planinske postojanke.
V ostenju Aniča kuka so bili plezalci. To si moramo pa v miru ogledati.
Študija plezališča
Najprej gre Matej preizkusit plezalno smer.
Sedaj pa še kdo za njim.
V soboto smo šli pogledat učno pot.
Vse so preštudirale.
Malo makadama, malo asfalta, tudi kakšna kapljica je še padla, tista iz neba.
Tu smo pa dobili svežo malico.
Pred nami je Mala Paklenica ...
... ki nas bo počakala za kdaj drugič.
Vstop v Malo Paklenico.
Še tu dol, potem pa ob obali nazaj.
Po cesti je prepovedano za pešce, pa naj se znajdejo kakorkoli.
Niso bile še prave razmere za kopanje.
Še mimo tega stolpa, potem pa nazaj k šotorom.
Lahka tura drugega dne, skozi Tomiće in Ramiće v Veliko Paklenico.
Sobotna učna pot.
Lahka tura 1. dne: Veliki Vitrenik
Pot skozi Malo v Veliko Paklenico in mimogrede še na Aniča Kuk; zahtevna tura 1. dne.
Domov Navzgor