Planinsko društvo Horjul $this->page_title

Planinsko društvo Horjul, Slovenska cesta 7, 1354 Horjul

Ramšakov vrh in Vinska gora

7. april 2013
Ker je bilo dovolj prijavljenih, smo se z avtobusom odpravili na štajerski konec.
Sredi strmega klanca je avtobusu zmanjkalo manevrskega prostora in morali smo izstopiti.
Pogled na Vinsko Goro z zaselki.
Pred nami se je pokazala Gonžarjeva peč, kamor smo bili namenjani najprej.
"Prvopristopniki" že gledajo za možnimi oprimki.
Stena je vseeno preveč mokra za varno plezanje, zato je odločitev jasna: gremo raje naokoli.
Le Franci še kar ne more dojeti, da bo moral še enkrat sem pod steno, če jo bo hotel preplezati. Za zjokat!
Steza je dobro varovana in nas pripelje na vrh stene, na razgledišče.
"Uf, kako smo visoko!"
Od tu je še lepši razgled po dolini.
Tudi za tazmatrane je poskrbljeno, da si odpočijejo noge.
"Tukej gor bi jest zdele moral prplezat!"
Naslednjih nekaj korakov in pridemo na prepih.
Vzorno označene poti nas vodijo naprej. Pred nami naslednji cilj Radojč.
Če ne bi bilo Nikota, bi otroci izgubili gojzarje.
Začele so se prave zimske razmere.
Megla in sneg namesto trobentic in telohov.
Zaradi odjuge močno spodrsava.
In smo na vrhu. Radojč, 937 m. Vidljivost 50 m, poleti pa še toliko ne zaradi zelenja.
Če smo vsi, gremo naprej.
Pot po grebenu je lepo speljana in skrbi da nas vsake toliko časa malo segreje.
Prispemo na Ramšakov vrh, 970 m.
Sedaj je čas, da malo pobrskamo po naših nahrbtnikih.
"Pa sem le mislil, da me ne boš najdu!"
Še malo poziranja.
Grebena je konec in navzdol gre hitreje.
Naslednji vrh , ki smo ga osvojili, je Temnjak, 860 m.
Kako hitro napredujemo. Žeja na Vinski Gori, 806 m.
Ob malo močnejšem prepihu ti smerokazi ne kažejo več prave smeri.
"Živjo! Kako si kaj?" "Hov, hov! Vesel sem vašega obiska! Hov!"
Za to hišo s srčki na polknih izvira Temnjaški vrelec.
Še eden od zapuščenih mlinov.
Dolina mlinov bo kmalu ostala samo še dolina.
Še najbolj ohranjen in novejši je Vovkov mlin, ki je tudi zadnji v tem nizu mlinov.
Ko imamo že vsega dovolj, se pred nami le pokaže naš cilj, kjer se bomo odpočili in okrepčali. Domačija Lamperček.
Obujali smo spomine na stare čase. Vsak je vedel kaj povedati.
Divjad, ki je atrakcija za obiskovalce domačije.
"Če ga pa zdele nismo zaslužil, potem pa en k... gleda vse skup!"
Če bi bilo pomladno vreme bolj pomladno, bi tudi mi izgledali bolj pomladni.
"Upam da bomo kmalu vsi zbrani in bomo dobili za jest."
Še na sliki se vidi, da zebe v roke.
Kotel se je odprl in zadišalo je. Takoj smo pohiteli v vrsto.
"Tako ja, kar malo globlje zajemi, pa do vrha mi nadevaj!"
Za konec pa še pogled v lovsko sobo.
Tale še vedno opreza za glodalci.
"Sem si lepo umil zobe?"
Kar malo so si podobni.
"Še tale storž pospravim in ozimnica je tu."
Naredili smo kar nekaj razdalje, okoli 14 km.
Domov Navzgor